Oteženo uriniranje, povečano število odhodov na vodo ali uhajanje urina najpogosteje kaže na vnetje sečil. Zaradi vnetja pes urinira po kapljicah, včasih pa mu uide tudi v stanovanju. Opazimo lahko tudi spremembo barve ali vonja. Težave lahko nastanejo zaradi infekcije z bakterijami, lahko pa izvirajo tudi iz sečnih kamnov, ki so posledica nepravilne prehrane.

Urinarni trakt je pri psih sestavljen iz ledvic, sečnice, mehurja in sečevoda. Spremenjen vzorec izločanja vode je lahko posledica vnetja kateregakoli dela, pri čemer je najpogostejši vzrok vnetje mehurja. Vnetje sečil je lahko primarno, kot posledica vdora bakterij ali gliv v urinarni trakt ali sekundarno. O sekundarnem vnetju govorimo, ko se zaradi druge bolezni ustvarijo ugodni pogoji za vnetje sečil. Do tega običajno pride, kadar so prisotni sečni kamni, novotvorbe ali pri sladkorni bolezni.

Bakterijsko vnetje sečil najpogosteje povzročijo bakterije: Escherichia coli, Staphylococcus spp., Proteus mirabilis, in Streptococcus spp. Ostali povzročitelji vnetja so še: Klebsiella, Enterobacter, Pseudomonas in Corynebacterium. Ker večina povzročiteljev izvira iz prebavnega trakta, se okužba običajno iz zadnjične odprtine preko perinealnega področja prenese do zunanjih genitalij. Tam se naselijo bakterije, ki nato po sečnici prodrejo do mehurja ali celo do ledvic. Bakterijske infekcije urinarnega trakta so zaradi majhne razdalje med izvodili prebavnega in sečnega sistema pogoste predvsem pri psicah. Pri samcih pa se vnetje sečil pogosto (v okoli 90% vseh primerov) pojavi sočasno z vnetjem prostate. Druga pot okužbe je po krvi - v tem primeru pridejo bakterije do ledvic iz drugih notranjih žarišč (to so lahko vnete dlesni pri parodontalni bolezni ali infekcijski endokarditis – tu so najpogosteje prizadete srčne zaklopke).

Zaradi infekcije in vnetja se pojavi inkontinenca – nehoteno puščanje urina. Vzrok je zmanjšana vzdržljivost mehurja zaradi poškodovanih živčnih končičev v steni mehurja ali sečevoda. Klinični znaki, ki spremljajo vnetje sečil, so zato predvsem povečano pitje in pogostejše uriniranje v majhnih količinah. Uriniranje je velikokrat boleče, oteženo ali celo onemogočeno. Ker pes ne zmore zadrževati urina dovolj dolgo, mu pogosto uide tudi v stanovanju. Pojav inkontinence pri vnetju pa moramo razločevati od tiste, ki nastopi zaradi popuščanja mišice zapiralke mehurja. Slednja se običajno pojavlja pri steriliziranih psicah in ni povezana z vnetjem. Ločimo jo predvsem po tem, da v tem primeru urin uhaja med spanjem, ko se pes razveseli, ko vstane ali skače.

V urinu obolelega psa pogosto opazimo tudi sluz ali kri. Kri lahko v urin vstopi v zgornjem ali v spodnjem urinarnem traktu. Do puščanja krvi v zgornjem traktu pride zaradi ledvične bolezni, ledvičnih kamnov, tumorja, infekcije, vnetja ledvičnih čašic ali poškodbe. V spodnjem urinarnem traktu pa krvavitev povzročijo nepravilnosti v sečnem mehurju, kamni, tumor, infekcijske bolezni ali poškodba. Pri samcih je lahko kri v urinu tudi posledica vnete prostate, ki se najpogosteje pojavlja pri psih, ki niso kastrirani in so stari med 7 in 11 let.

Sistemski znaki, kot so povišana telesna temperatura, izguba apetita in sprememba krvne slike, so pri vnetju mehurja redko prisotni. Pojavijo se predvsem v primeru, ko pride (tudi) do vnetja ledvic (pielonefritis). V primeru, da pes prejema zdravila na osnovi kortizonov, ki zavirajo imunski odgovor, lahko infekcija poteka tudi brez vnetja.

Če opazite, da pes težko zadržuje vodo, mu le-ta uhaja ali je njegovo uriniranje boleče, svetujem, da ga čimprej odpeljete k veterinarju. Včasih se zgodi, da opaznih znakov vnetja ni oz. da jih lastniki spregledajo. V takih primerih lahko vnetje odkrijemo šele z laboratorijskimi preiskavami.

Diagnostični testi, ki potrdijo vzrok vnetja, so: hematološka in biokemijska preiskava krvi, analiza urina (fizična, kemična in mikroskopska), ultrazvočna preiskava trebuha in bakteriološka preiskava urina za ugotavljanje vrste bakterijskih povzročiteljev vnetja. Slednja je pomembna tudi zato, ker na podlagi njenih rezultatov veterinar izbere najustreznejši antibiotik.

Za analizo urina potrebuje veterinar vzorec urina, ki ga lahko pridobimo na več načinov. Najlažje je, da vzorec urina ujamete v čisto posodo že doma in ga čimbolj svežega prinesete s seboj k veterinarju. Če to ni mogoče, lahko psu odvzamemo urin s pomočjo katetra ali z iglo prek trebušne stene. V nekaterih primerih pride v poštev tudi urin, ki ga zberemo iz čistih površin - torej v primerih, ko se je pes polulal na čista tla ali na pregledovalno mizo. Analizo opravimo najprej s pomočjo fizičnega pregleda, pri katerem ugotavljamo vonj, bistrost, barvo in koncentracijo urina. Določimo tudi pH in specifično težo. Kemična analiza nam omogoča določiti vrednosti, iz katerih pridobimo ključne informacije o stopnji bolezni. Urin po potrebi pregledamo tudi pod mikroskopom, kar nam omogoči določitev celic, cilindrov, kristalov ter morebitnih bakterij. V primeru, ko se odločimo za bakteriološko preiskavo, je pomembno, da urin ni okužen z zunanjimi bakterijami. Zato je tedaj potrebno urin sterilno odvzeti - s pomočjo igle ali katetra.

Pri iskanju vzroka težav sta nam v veliko pomoč tudi rentgenski in ultrazvočni pregled sečil. Omogočata nam ugotavljanje prisotnosti sečnih kamnov ali zapore sečevoda, ki ju spremljajo podobni klinični znaki kot vnetje sečil.

Zdravljenje vnetih sečil je odvisno tako od vzroka kot tudi od mesta infekcije. Pri vnetem mehurju običajno predpišemo antibiotike, ki jih pes prejema v obdobju dveh do štirih tednov - odvisno od vrste povzročitelja. Bolečine pri uriniranju, siljenje na vodo in krvavitve prenehajo v teku zdravljenja. Če se vnetje pojavi zaradi prisotnosti sečnih kamnov, jih je potrebno odstraniti in predpisati ustrezno dieto za njihovo raztapljanje. Poleg tega ustrezna dieta tudi preprečuje nastajanje urinskih kristalov. Dieta je običajno dolgotrajna. Sečni kamni namreč nastanejo tudi zaradi previsokega (bazičnega) pH, ki je posledica nepravilne prehrane – običajno take, zaradi katere dobi pes preveliko količino magnezija, kalcija ali fosforja. Sečne kamne pri psih najpogosteje povzroča hrana, ki vsebuje veliko žitaric in zelenjave, zato naj pes uživa hrano, ki vsebuje večji delež beljakovin iz mesa. Zelenjava naj bo zgolj dodatek k prehrani in ne osnovna hrana vaših štirinožcev.